Zoran Mušič – fascinacija nad slikarstvom

Siegbert Metelko, Mag.a Beatrix Obernosterer, Wilfried Magnet, Dr. Maria-Luise Mathiaschitz und Dr. Peter Kaiser
Siegbert Metelko, Mag.a Beatrix Obernosterer, Wilfried Magnet, Dr. Maria-Luise Mathiaschitz und Dr. Peter Kaiser

Največja Mušičeva razstava z muzejskim zahtevkom predstavlja približno 180 del mednarodnega umetnika iz 21 italijanskih, francoskih, nemških, slovenskih in avstrijskih zasebnih zbirk, od štiridesetih do poznega dela.

Na otvoritvi 23. januarja 2020 v Mestni galeriji Celovec je bilo prisotnih več kot 600 gostov.

 

Razstava zajema vsa tematska področja: pokrajine Dalmacije, Toskane in Umbrije, portrete in žanrske prizore kmetov in ribičev, mestne pokrajine iz Pariza in Benetk, pa tudi slike iz njegove znamenite serije Cavallini. Te reprezentacije konj so postale simbol svobode in človečnosti. Tudi del razstave: njegova ganljiva in enako pretresljiva dela iz serije iz 1970-ih “Nismo zadnji” – priča o neizbrisni travmi njegovih izkušenj v koncentracijskem taborišču Dachau.

Dela iz najpomembnejših svetovnih Zbirk bodo na ogled tudi prvič. »Collectione LIA in MAURIZIO ZANEI« iz Trsta, zbirka »LAH CONTEMPORY« iz Švice in »Collectione SONJA STANGELJ« iz Modene.

Opomba: V sklopu obsežne predstavitve v Stadtgalerie bo od 23. januarja do 1. marca 2020 v sosednjih prostorih – ŽIVLJENI STUDIO – na ogled približno 50 knjižnih del, ki jih je Zoran Mušicˇ podaril mestu Celovec leta 1992.

PRODAJA RAZSTAVA
Vzporedno z razstavo v Stadtgalerie, galerija v Celovcu Magnet, Theaterplatz 5 (Fuggerpalais) prikazuje risbe in oljne slike na prodaj.
Otvoritev 23. januarja 2020 od 18.00 do 19.00.

Odlomki iz uvodnega govora kustosa razstave, glasbenega strokovnjaka in umetniškega kustosa Siegberta Metelka:

… »Ta razstava ni rezultat namerne samovolje profesionalnih posesti, niti nanjo ne vpliva trgovec ali lastnik galerije. Glasbena razstava prvič prikazuje pogled 21 evropskih zbirateljev na delo Zorana Musica pod geslom “prikazujemo najboljše iz naših zbirk” …

… “Novo je tudi, da je umetnik sam citiran z osebnimi komentarji in izjavami o posameznih delih in skupinah del” …

… “Če želite razumeti delo Zorana Musica, se morate spoprijeti tudi z vprašanjem – od kod prihaja Zoran Music? … .. Kakšen je bil vpliv njegovega rojstva na usodnem območju, ki mu pravimo Srednja Evropa? ”…

… »Obstaja fascinacija nad tem delom, za katerega se morate zelo potruditi. Če se ne vpletete v osebnost mojstra in njegovo zgodbo, ne boste našli dostopa do njegovega sveta … ”

… „Goriška rojstna hiša je bila še vedno del avstro-ogrske monarhije. Govorili so slovensko, nemško in italijansko.

Da bi predstavili mitsko-zgodovinski izraz Srednja Evropa, si oglejmo mesto Gorica / Gorica / Gorica. To je mesto, ki ni niti etnično niti zgodovinsko določljivo: Metropolis, nekoč okrožje, ki mu je pripadal tako blaženi Collio, kot doline današnjega vzhodnega Tirolskega. Gorica je mejila na Beneško republiko, bila kulturno tesno povezana z lagunskim mestom, vendar politično sovražno. Na eni strani je hiša Avstrije, dedič grofov Görz, na drugi Benečani v zvezdasti trdnjavi Palmanova. Skozi mešano italijansko-furlansko-slovansko prebivalstvo je postal slikar tiste mitske celine, ki ji rečemo Srednja Evropa. Motivi umetnostnega območja Benečije in Dalmacije ter estetika bizantinske tradicije teh vzhodnih območij so bili osnova njegove umetnosti. In na koncu usoda, ki jo lahko povzamemo z eno samo besedo. Dachau. ”

… “Glasba slika rekviem za človeško civilizacijo, bodisi v veselem Parizu, na Krasu ali na njegovem vrtu v Benetkah” …

… »Glasba je bila oblika spoštovanja in nič ga ni moglo več pretresati: mesece se je vsak dan spopadal s smrtjo.

Glasba je omogočila umiranje in smrt za vstop v sliko. Neposredna bližina smrti – glasbe, ki jo je doživela, ne v provokativnem tikcu ruske rulete, zaradi česar je smrt preračunljivo, ampak v eksistencialni izkušnji. Natančneje, pogledal je na tisoče trupel v sneg, nakopičene kot drva na hribih pred krematoriju v koncentracijskem taborišču Dachau. Ko je bil kupček zgorel, je prišla naslednja dostava. Glasba je skrivaj narisala te grobove mrtvih, če bi lahko našel list papirja … ”

Zoran Music je preživel.

Ko se je vrnil v Benetke, je v katalog galerije Naviglio zapisal:

“Končno velika luč, končno sonce, neskončno nebo do nizkega obzorja lagune, vse to je moje, tukaj lahko prosto diham … Ali res drži, da me nihče ne opazuje? Ali je resničnost, da lahko prosto slikam? ”

… “Sreča človeka, ki je živel v svetu, ki presega domišljijo, govori iz nekaj stavkov, v svetu, kjer je SMRT” normalen “, kjer je bila groza vsakdanje življenje” …

Od takrat naprej je Glasba naravo gledala s te perspektive. Čudoviti toskanski hribi so se mu zdeli podobni hitrim truplom, skeletnim hrbtom. In vedno znova je tihi krik prišel iz odprtih ust mrtvih: “Nismo zadnji, non siamo gli ultimi …” Umetnik se ne bo nikoli ustavil do lastne smrti, ta jok v njegovih slikah vedno znova artikulirajo …

… Tudi desetletja po slikah groze, ki so jih dejansko gledali, se je slikar znova spopadel z nočnimi obrazi smrtonosne teme.

Pa vendar je bil Zoran Music sam po sebi neomajen in velikokrat sem se vprašal, od kod ima svoje moči. Morda je postal močan, ker je v življenju videl veliko smrti in je zato vnaprej umrl veliko smrti. Mogoče je bil v podobni situaciji kot Dostojevski, ki je bil aretiran kot revolucionarno mlad pesnik in je stal pred usmrtnim oddelkom, privezan na postojanko, vezan na postojanko. Norčevalna usmrtitev. Potem so mu prebrali pomilostitev in razsodbo: izgnanstvo v Sibirijo. Pod tem vtisom je postal prerok med ruskimi pesniki … Zoran Music je postal prerok v Srednji Evropi ……

Lastnik galerije Willi Magnet na odprtju razstave Zoran Music v Stadtgalerie Celovec: O Zoran Music, Unterkärnten in Peter Handke. (Iz uvodnega govora)

Moje zanimanje za Zorana Musica, izjemnega umetnika in posebnega človeka, se je v zadnjih 15 letih še poglobilo. “Glasba Bacillus” se je uveljavila v meni in to daleč preko mojega prodajalca umetnin.

V biografiji Glasbe obstajajo posebnosti: Njegova družina se je za 1 leto in nekaj mesecev preselila na Spodnjo Koroško, zlasti Griffen in on sam v Völkermarkt. Po koncu prve svetovne vojne (njegov oče Anton Music je služil kot vojak na strani avstro-ogrske vojske) se je oče in mati Music, Zoran in tudi njegov mlajši brat Ljuban preselil na Spodnjo Koroško, kjer je oče v osnovni šoli učil griffen.

Stara osnovna šola, neposredno pod Schlossbergom, je bila tudi dom majhne družine. Ljudje so se tam naselili za daljše obdobje. Živeli so na območju, ki so ga takrat zasedle jugoslovanske čete. Jugoslavija je želela Južno Koroško vključiti v svojo novo državo. Antona Musica je uprava SHS očitno imenovala za učitelja na tem območju Spodnje Koroške.

Zoran, star komaj 10 let, je končal osnovno šolo in se preusmeril na srednjo šolo v Völkermarkt, kjer je živel v St. Ruprechtu v samostanu šolskih sester, kot v internatu, da bi tam obiskoval šolo.

Jeseni 1989 se je Glasba vrnila v otroštvo v iskanju sledi in pri obisku Völkermarkta ob omembi Völkermarkta povedala, da je šel tukaj v šolo.

Leta 1920 je družina zapustila Music Griffen, da bi do leta 1923 živela v Marburgu / Mariboru. Očitno se je državno nihalo zdaj premikalo v drugo smer, saj so bili po koroškem referendumu in južni Koroški, ki so ostali z Avstrijo, izpostavljeni neki sovražnosti.

Peter Handke, Griffner sam, je od osemdesetih let prejšnjega stoletja naletel tudi na Zorana Music in te posebnosti. Kmalu je sledil Handkeov obisk v beneškem studiu in nastal je esej “Štiri note o Zoranovi glasbi in njegovih slikah”, ki smo ga maja 2019 objavili v naši knjigi “Zoran Music – Fascination of painting” po 25 letih in hkrati kot vsi drugi prevedla tri druga besedila v slovenski, italijanski in angleški jezik.

Trenutne izjave za javnost:

 

Navidezni ogled: razstava “Fascinacija slike” – ZORAN MUSIC, Stadtgalerie Celovec

ORF Koroška danes

ORF Koroška

Video tok v KT1

Hopfmüller & Hlavac

KLEINE ZEITUNG, 28.01.2020

KRONEN ZEITUNG, 24.01.2020

Dnevnik (SLO), 14.02.2020

Il Piccolo Libri, 8.02.2020